Liebster award in še kaj

Kar nekaj deklet je mojemu blogu namenilo tole nagrado. Iskrena hvala Marni, Andreji in Marjani.

Nagrado podeljujem naprej:

Damjani

Klavdiji

Alenki

Kate

Kitty

Kako sprejeti nagrado?

Zahvaliti se moraš osebi, ki ti je dala nagrado in se povezati nazaj na njen ​​blog. Objaviti nagrado na svojem blogu. Posredovati nagrado petim blogom, ki jih ceniš in ki imajo manj kot 200 spremljevalcev. Pustiti komentar na njihovem blogu in jih s tem obvestiti, da si jim dal to super nagrado!

Danes pa so me punce opozorile, da je Melanie Muir na svoji FB strani objavila moje fotke s Flicker-ja in je navdušena ... jaz pa tudi in en mal važna ... obesek mokume gane in mix Bettine in Melanie. Melanie, polepšala si mi dan!

Srečno 2013!

Leto 2012 se poslavlja brez velikih besed ... 

naj bo 2013 srečno, veselo, zdravo, zabavno, ustvarjalno, pisano ...

Ko sneži vodoravno ...

 ... zgleda približno takole. Preteklo soboto je bilo na Primorskem res pestro. O dogajanju na cestah ne bom zgubljala besed. Lahko rečem samo to, da kdor se v takem vremenu odpravi na pot, če res ni ultra nujno, je mona. Jaz sem na srečo samo 1x do zdaj stala v koloni 3 ure zaradi tovornjakarjev, ki so dobesedno zaprli AC in izvoz. Vračala sem se iz službe in seveda je nekako treba prit domov. A v takem vremenu nikoli več po AC, raje po stari regionalki ... no, če se tudi tam ne najde kaka perla brez zimske opreme ...

Takole je pometalo sneg ...

Ko se zjasni, se vidi kruta realnost ... itak je zamet ravno tam, kjer je najmanj treba :) Seveda pa ne piha vedno enako. Pretekli sneg nam je nasulo direktno pred vhod, tokrat pa je bil vhod 'pometen u nulo'. Včerajšnjo zimsko idilo je tako motilo le kidanje snega ... pa dobro, malo rekreacije ne škodi, a ne.

Tako imamo na našem koncu od 0 do 150 cm snega.

Pa natresimo še malo jesensko-zimskih kosov nakita ...

Prvi sneg ...

... no, ne čisto prvi. Ampak tistega v začetku oktobra sem zamudila, ker sem bila na ECC v Nemčiji. V soboto pa sem se le prebudila v zasneženo zimsko jutro. Hja, med tednom ni jutranji sneg pol toliko idiličen kot med vikendom :-) In končno je bila tudi prava priložnost, da zakurim v kaminu. Sicer se grejemo s toplotno črpalko 'iz pekla' kot pravi nono naši 83 m globoki vrtini, zato je občutek pravega ognja še toliko lepši.

Potem sem pa še malo ponovila vajo iz delavnice z Bettino Welker.

Povzetek ...

Celo večnost se že nisem oglasila. Sramota! V opravičilo naj povem, da smo se po septembrski živčni vojni zaradi nenavadno počasnega sušenja estrihov, kar je potegnilo za sabo kasnejše polaganje parketa, montažo notranjih vrat, pa montažo pohištva, pa sto in en telefonski klic za raznorazna usklajevanja ... v enem dnevu t.j. 30.9. le preselili. Ključe stanovanja smo predali še isti večer novim lastnikom, ki so prav tako nestrpno čakali našo in seveda svojo selitev. Hiša počasi postaja pravi dom.

Za temile vrati pa nastaja moje malo kraljestvo ... čakam, da mi pripeljejo še mizo in potem se le lotim ustvarjanja. Prsti me že pošteno srbijo.
Še pred selitvijo sem na hitro uspela naredit tole skledico za swap na Euro Clay Carnivalu Germany 2011 in par beadsov. Že lani avgusta smo se namreč s Kate in Kitty prijavile. Tako smo v sredo 5.10. spakirale kufre in jo mahnile proti Bad Homburgu.

Odločitev, da gremo na pot en dan prej, se je izkazala za zelo dobro. V miru smo se lahko sprehodile po okolici in se vsaj malo naužile mestnega utripa.

Čeprav celo leto skoraj nisem gnetla poly gline in sem imela rahlo tremo, kako mi bo šlo ... je tole moj izkupiček. Razen zapestnice, ki smo jo delale pri Donni Kato in zahteva kar precej pečenja, sem končala vse izdelke.

By night ...

Tako, dober mesec je naokoli in spet se malo javljam.
Nočni pogled na teraso ...
tudi v notranjosti finiširamo ...

Pa še dnevni pogled ...

Nam je všeč in nestrpno čakamo, da se dela v notranjosti zaključijo.

Potem se lotimo še okolice ... bolj na grobo, za prvo silo

En mesec kasneje ...

... je hiška že precej bolj podobna renderju, le trava ne vem, kdaj bo taka :-) Ravno danes so mojstri nanesli zaključni sloj fasade, colk pa pride na vrsto kasneje. Pa na teraso pride tisti kup dilc na levi strani, pa ... no, še ogromno dela nas čaka. Do nadalnjega ostaja moje ustvarjanje na stranskem tiru ...

Ko sanje postajajo resničnost ...

... in včasih tudi nočna mora ...

Ustvarjanje je na stranskem tiru, saj ni ne pravega časa ne prave volje. Prav pa je, da se vseeno malo javim, čeprav nimam nič pametnega za pokazat. V tem času se je namreč papirologija končno začela spreminjati v bolj oprijemljivo obliko, kar nam tako ali drugače zapolnjuje vse proste trenutke. Vmes sicer pogledam vaše bloge, bolj poredko pa kaj pokomentiram ... se bom poboljšala, obljubim. Za tistim oknom na teraso pa se skriva moj kabinet. Sem se odpovedala izhodu na teraso na račun velike delovne površine pod oknom ...

Utrinki

Zaključek šolskega leta, začetek počitnic, praznično podaljšan vikend ... vse je kar klicalo po kratkem potepanju. Sicer so naša potepanja v tem času sedaj že skoraj tradicionalna, le da se letos nismo odpravili tako daleč kot pretekla leta (Toskana, London, ...). Tokrat smo bili malo bolj naravoslovno naravnavi in smo se odpravili na Hrvaško. Najprej smo po dolgem in počez prehodili, prevozili, prepluli in si ogledali nacionalni park Plitvička jezera.

Park je urejen in vzdrževan, vendar ne posegajo v naravne procese - npr. padla drevesa umaknejo ali razžagajo le toliko, kolikor motijo prehod in varnost obiskovalcev.
Vode je seveda v izobilju, vse buči, šumi, prši, ... slapovi veliki in majhni, brzice, ... jezera ...

Naslednji dan smo krenili proti Skradinu, od koder je tudi izhodišče za ogled nacionalnega parka Krka.

Park se na trenutke zdi kot pragozd ... in neverjetno je, koliko živalim nudi zatočišče. Kačji pastirji so pravi pozerji.

Na poti domov pa smo se ustavili še v obmorskem mestecu Bakar.

Zavite ulice pišejo zanimive zgodbe ...

Pogled skozi okno

Že časa nazaj me je Kitty izzvala, da odprem prvo mapo, izberem deseto fotko in povem zgodbo. In tako sem naletela na tole zanimivo fotko: Zgodba ... za 40. rojstni dan me je J. odpeljal v Pariz in tole je pogled skozi okno hotelske sobe :-) Res je, da je bilo potrebno kar malo virtuoznosti, da sva zjutraj pogledala, kakšno je vreme. Cele dneve sva namreč klatila po mestu, J. se je izkazal za odličnega vodnika, pa še vreme nama je odlično služilo vse dni. Bilo je res luštno!

S komentarjem na tole objavo pa sprejmete izziv za objavo svoje desete fotke v prvi mapi :-)

Očistimo Slovenijo v enem dnevu

Danes smo se tudi mi pridružili akciji 'Očistimo Slovenijo v enem dnevu'. Čeprav stanujemo Podulco, smo se pridružili skupini v vasi. Zbrali smo se na Gorici in se razdelili v tri skupine. Naša skupina (ženske, otroci in nekaj starejših vaščanov) je šla čistit Hrib za vasjo, nadaljevali smo s čiščenjem gmajne proti Tubljam ...

Neverjetno, kaj vse ljudje zmečejo v naravo ... od pločevink, steklenic, polivinila, plastenk, gum, elektičnih kablov, stiroporja, čevljev, avtomobilskih kosov, wc školjk in kotličkov, loncev, krožnikov, plenic, ... do gradbenih odpadkov ... našli smo tudi čelado iz I. svetovne vojne. Posebej moram pohvaliti naše najmlajše, ki so se pridružili akciji, pridno pobirali smeti in vztrajali do konca.
Kratek oddih naše skupine in priložnost za eno skupinsko sliko (no, jaz sem na drugi strani :-).

Na koncu smo bili kar utrujeni, a zadovolnji, da smo s svojim delom prispevali k akciji in očistili okolico naše vasi. Skupaj pa smo ugotovili, da tistih, ki so vso to svinjarijo odvrgli v naravo, danes najverjetneje ni bilo med nami ...

Pospravljam 3. del

Idejo sem že pred več kot enim letom videla pri McCrafty in kot veliko drugih idej, vse pride enkrat na vrsto. Notranje obročke sem naredila kar iz tršega papirja, narezanega na trakove v širini okrasnih trakcev. Potem pa je hrošček opravil glavno nalogo rezanja krogov. Sledilo je lepljenje in nastali so čisto simpatični koluti:

V prazno (ja, menda) škatlo od čipsa sem izrezala odprtino, široko 1 cm:

Škatlo sem še oblekla v okrasni papir in vanjo zložila kolute. Nekaj jih je še praznih in čakajo, da pobrskam po škatlah in navijem še ostale trakove.

7

Vladka in Barbara sta mi naložili težko nalogo - povedati 7 resnic o sebi. Uf, pa ravno jaz, ki tako ne maram o sebi govort. OK, naj bo, se vdam. Še posebej zato, ker sem cel teden, odkar se tale verižna zadeva širi po domačih ustvarjalnih blogih kot kak voajer brala resnice o drugih in je preprosto fer, da še sama napišem svojih 7. Pa začnimo:

1. Ne maram nakupovanja špeže, fasunge ... kakorkoli se pač že reče. Najprej zlagam v voziček, potem vse ven na tekoči trak pri blagani, blagajničarka običajno kot nora hiti bi-bipat artikle in jih lifra naprej, jaz ko ena mona hitim zlagat v vrečke (reciklirane!), potem doma spet vse prekladam in zlagam na svoje mesto. Torej vsako reč primem v roke najmanj 4x, preden jo dejansko uporabim. Povrh vsega se še kakšna perla pred mano prav na počasi obira, za mano pa kakšna furija kot jaz ... to je stres!
2. V dvigalu se počutim rahlo neprijetno. Na raznih obljudenih krajih še gre, ker mislim in upam, da bi kdo že opazil, če bi se presneta reč ustavila. V kakšni stolpnici pa bi šla brez pomislekov v 16. nadstropje peš.
3. Pospravljanje mi je čedalje bolj odveč. Ugotavljam namreč, da kvaliteta življenja ni nič boljša, če imamo vse u nulo spedenano, ali pa vzdržujem higienski minimum. Tudi dopusta več ne porabim zato, da pomivam okna in perem zavese. Če sem že doma, raje kaj ustvarjam, pogledam dober film ali berem ... preprosto uživam.
4. Sem bolj samotarske sorte. Nisem tip 'grem na obisk'. Očitno imam že v službi dovolj opraviti z ljudmi in ne čutim nobene pretirane želje po kafetkanju in obiskih. Vsake kvatre mi seveda paše babji čvek, a to se zgodi parkrat na leto.
5. Blazno rada jem, sladkarije so moja šibka točka. Ne maram pa kokosa in marcipana. Pa s kakšnim ričetom se mi tudi ne boste prikupili. Kot otrok sem bila menda deležna ene in edine kazni, ki se je spomnim še danes - ker nisem jedla ričeta, sem za kazen klečala v kuhinjskem kotu (goljufala itak, ko nikogar ni bilo v bližini). Nauk kazni: ričeta še danes ne jem.
6. Ker tako rada jem in sem športni antitalent (razen badmintona in speedmintona), sem pri 40+ ugotovila, da se nabirajo blazinice tam, kjer niso najbolj zaželene. Tudi skupinska vadba ni zame - ko sem še nekaj poskušala z aerobiko, je bila vaja že mimo, preden sem pogruntala nožno koreografijo. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se lotim domače vadbe - malo raztezanja, kvihtanja, trebušnjakov ... daje solidne rezultate. Najboljša investicija v opremo stanovanja je bil nakup ripstola. Priporočam! ... ne samo za obešanje srajc ...
7. Po poroki sem obdržala svoj dekliški priimek. Nič spreminjala, nič dodajala. In to iz preprostega razloga, ker mi je moj priimek čisto všeč in z njim dobro shajam. Ne vem, zakaj ženske spreminjajo priimke. Iskanje sošolk po googlu je čista mora.

Na, pa jih je že 7 in ravno sem se ogrela. In sploh ni bilo tako težko. Tole breme naj bi naložila naprej sedmim blogerkam, pa se mi zdi, da ste že itak vse bile pofočkane.

Darilo

Letos je dedek Mraz pohitel in že prinesel prvo darilo:

Na koncertu je bilo super fajn. Morda za nas, ta stare, malo preglasno, saj se mi je drobovje dobro pretreslo in še uro, dve po koncertu odmevalo v ušesih ... a tam to zaznaš prvih 5 minut, potem pa itak padeš notri. No, glas mi kljub vsemu kar dobro služi :-) Hja, za dobre 3 ure smo se vrnili v čase naše mladosti in se napolnili z energijo ... N., hvala!

Ko bi morali ...

... moški ženski brati z oči, se izkaže, da so večinoma nepismeni. Take in podobne misli so se mi porajale, ko sem prejela moževo darilo za rojstni dan. Kot da ne bi že tedne prej na glas razpredala, kaj bi mi prav prišlo, kaj rabim, s čim si želim ustvarjati, ... Ampak ne, mene nihče ne sliši. Itak! Po pravici povedano sem bila res kar malo razočarana, ko sem iz kuverte potegnila tale papir:

Na moževo prigovarjanje v stilu 'boš vidla, kako ti bo fajn', je mene kar zvijalo v želodcu. In tako je minil mesec, dva, tri ... ko sem le našla čas (beri: zbrala pogum) in se prijavila. V sredo sem se končno odpeljala na Vransko. Tečajniki smo se zbrali malo pred osmo, se čekirali in najprej poslušali eno uro teorije. Pogled po predavalnici je bil rahlo srhljiv - sami možakarji. Ja valda! Potem pa le zagledam še eno sotrpinko. Takoj sva se zaštekali. Po končanem teoretičnem delu smo se preselili na poligon in sledilo je 'trpinčenje' avtomobilov in živcev ... gume so cvilile, avti drhteli in se vrteli ... 6 vaj od sunkovitega zaviranja, umikanja oviram, vožnje v ovinku, spodnašanje zadka in vse to na simulirani zasneženi spolzki podlagi. Povem vam, da sem bila ob štirih popoldne crknjena, po drugi strani pa polna adrenalina. Bilo je namreč res fajn! Vseh 10 nas je uspešno opravilo tečaj in dobili smo diplome:

In za konec lahko tale tečaj priporočam vsem. J., hvala za darilo!