7

Vladka in Barbara sta mi naložili težko nalogo - povedati 7 resnic o sebi. Uf, pa ravno jaz, ki tako ne maram o sebi govort. OK, naj bo, se vdam. Še posebej zato, ker sem cel teden, odkar se tale verižna zadeva širi po domačih ustvarjalnih blogih kot kak voajer brala resnice o drugih in je preprosto fer, da še sama napišem svojih 7. Pa začnimo:

1. Ne maram nakupovanja špeže, fasunge ... kakorkoli se pač že reče. Najprej zlagam v voziček, potem vse ven na tekoči trak pri blagani, blagajničarka običajno kot nora hiti bi-bipat artikle in jih lifra naprej, jaz ko ena mona hitim zlagat v vrečke (reciklirane!), potem doma spet vse prekladam in zlagam na svoje mesto. Torej vsako reč primem v roke najmanj 4x, preden jo dejansko uporabim. Povrh vsega se še kakšna perla pred mano prav na počasi obira, za mano pa kakšna furija kot jaz ... to je stres!
2. V dvigalu se počutim rahlo neprijetno. Na raznih obljudenih krajih še gre, ker mislim in upam, da bi kdo že opazil, če bi se presneta reč ustavila. V kakšni stolpnici pa bi šla brez pomislekov v 16. nadstropje peš.
3. Pospravljanje mi je čedalje bolj odveč. Ugotavljam namreč, da kvaliteta življenja ni nič boljša, če imamo vse u nulo spedenano, ali pa vzdržujem higienski minimum. Tudi dopusta več ne porabim zato, da pomivam okna in perem zavese. Če sem že doma, raje kaj ustvarjam, pogledam dober film ali berem ... preprosto uživam.
4. Sem bolj samotarske sorte. Nisem tip 'grem na obisk'. Očitno imam že v službi dovolj opraviti z ljudmi in ne čutim nobene pretirane želje po kafetkanju in obiskih. Vsake kvatre mi seveda paše babji čvek, a to se zgodi parkrat na leto.
5. Blazno rada jem, sladkarije so moja šibka točka. Ne maram pa kokosa in marcipana. Pa s kakšnim ričetom se mi tudi ne boste prikupili. Kot otrok sem bila menda deležna ene in edine kazni, ki se je spomnim še danes - ker nisem jedla ričeta, sem za kazen klečala v kuhinjskem kotu (goljufala itak, ko nikogar ni bilo v bližini). Nauk kazni: ričeta še danes ne jem.
6. Ker tako rada jem in sem športni antitalent (razen badmintona in speedmintona), sem pri 40+ ugotovila, da se nabirajo blazinice tam, kjer niso najbolj zaželene. Tudi skupinska vadba ni zame - ko sem še nekaj poskušala z aerobiko, je bila vaja že mimo, preden sem pogruntala nožno koreografijo. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se lotim domače vadbe - malo raztezanja, kvihtanja, trebušnjakov ... daje solidne rezultate. Najboljša investicija v opremo stanovanja je bil nakup ripstola. Priporočam! ... ne samo za obešanje srajc ...
7. Po poroki sem obdržala svoj dekliški priimek. Nič spreminjala, nič dodajala. In to iz preprostega razloga, ker mi je moj priimek čisto všeč in z njim dobro shajam. Ne vem, zakaj ženske spreminjajo priimke. Iskanje sošolk po googlu je čista mora.

Na, pa jih je že 7 in ravno sem se ogrela. In sploh ni bilo tako težko. Tole breme naj bi naložila naprej sedmim blogerkam, pa se mi zdi, da ste že itak vse bile pofočkane.