Perfekcionizem?

Ko sem v rahlem navalu obupa lahko samo nemočno opazovala spreminjanje barv v pečici pri tehniki faux raku iz prejšnje objave (čeprav je bil potem končni rezultat čisto zadovoljiv), sem si šla vmes mirit živčke z vrtenjem extruderja. No ja, ali bolje rečeno, sem šla z dežja pod kap. Saj tudi pri extruderju ne moreš kaj dosti vplivat na prelivanje barv, a ne. Šele pri rezanju sem opazila, da bi lahko kožno barvo pogosteje vključila v zaporedje in namesto, da bi bilo vse skupaj bolj olivno zeleno, je ratalo bolj bordo rdeče ... hja, pustmo stat ...

Vseeno sem zadevo sestavila skupaj, obesek po peki seveda vodno brusila s papirjem vse do gradacije 1200, polirala in 1x lakirala. Zdaj pa se presneta reč tako sveti, da je ni mogoče prav fotografirati oz. jaz ne znam, ne da bi se videl kak odsev. In to je prav zoprno!

In očitno ima Majda kar prav, ko mi je že pred časom podelila nagrado in zapisala, da sem perfekcionist. No ja, včasih mogoče res pretiravam, a brez skrbi, v vsakdanjem življenju vztrajno popuščam :-)

Nagrado pa podarjam vsem ustvarjalkam, ki me spremljate in kaj pokomentirate.

Faux raku

Po nekaj mesečnem izletu v papirnat svet se spet vračam nazaj k polimerni glini. Povratek ni tako preprost. Kar nič mi ne gre od rok. Še tale raku je skoraj šel rakom žvižgat. Še posebej, ker ni pravega nadzora nad dogajanjem, ampak samo opazuješ, kako se barve spreminjajo ...

Kakšna za rezervo

V marcu je kar nekaj slavljencev v ožji žlahti, zato sem naredila še par preprostih voščilnic. Tako, za rezervo. Morda celo uspem narediti še kakšno, prav namensko, čeprav priznam, da imam polahko zadost tega papirja.

Po zelo dolgem času sem naredila še eno iris folding voščilnico. Takih darilc sem pred leti naredila že nekaj, pa sem imela še malo papirja na zalogi ... mašnica je pa na roke zrezana in ni glih zanaritdolpast lepa.

Pospravljam 3. del

Idejo sem že pred več kot enim letom videla pri McCrafty in kot veliko drugih idej, vse pride enkrat na vrsto. Notranje obročke sem naredila kar iz tršega papirja, narezanega na trakove v širini okrasnih trakcev. Potem pa je hrošček opravil glavno nalogo rezanja krogov. Sledilo je lepljenje in nastali so čisto simpatični koluti:

V prazno (ja, menda) škatlo od čipsa sem izrezala odprtino, široko 1 cm:

Škatlo sem še oblekla v okrasni papir in vanjo zložila kolute. Nekaj jih je še praznih in čakajo, da pobrskam po škatlah in navijem še ostale trakove.

Pa še za 70

Tokrat pa je voščilnica namenjena našemu nonotu oz. mojemu tastu, ki te dni praznuje 70. rojstni dan. Naredila sem voščilnico, ki nekako najbolj odraža slavljenca - najprej na sprednji strani mogočno, košato drevo:

V notranjosti pa pop-up izvedba (zelena barva je malo čudna, ker sem slikala pod lučjo):

In še malo podnapisov. Nono je aktivni član Kulturno zgodovinskega društva Hrpelje. Ob 700-letnici Hrpelj leta 2004 je napisal knjigo - monografijo Kronika Hrpelj. V vasi in njeni okolici so člani društva uredili zanimivo in poučno naravoslovno zgodovinsko učno pot. Pot označuje markacija v podobi kuščarja zelenca, ki je dodan na voščilnico, da nono slučajno ne bi zgrešil svoje sedemdesetice.

Tale črn ptič, ki se skriva v krošnji, pa naj bi bil kos. Zakaj? Zato, ker nonota vsi poznajo kot Latkota Kusovga iz Hrpelj.

Pa še pogled s strani:

In na koncu še povabilo - če vas pot kdaj zanese proti Brkinom, obiščite Hrpelje in se sprehodite po zanimivi učni poti. Če pa bi radi zraven slišali še kakšno domačo po hrpeusko, pa le pokličite Latkota in vas bo z veseljem popeljal po poti. Pa ne kar tako, od lani ima celo patentin za turističnega vodnika.

Ena za 40

Same okrogle nastajajo zadnje čase. Tale voščilnica je za eno, kako naj rečem, gospo, ki praznuje 40. rojstni dan. Mi je malo hecno, da rečem gospa, ko pa se sama pri 40+ sploh ne počutim tako. Mislim, gospa je ena taka močna in resna beseda, a ne .... Kakorkoli, tale štiridesetletnica je šivilja, zato je na voščilnici toliko šivov :-) Pa v bistvu je oblekca, ki je narejena po temle muštru vijolične barve, ki jo je skoraj nemogoče realno pofotkat.

Še ena za 50

Ko sem oddala voščilnico iz prejšnje objave, sem takoj dobila prošnjo, če lahko naredim še kakšno za 50. Za moškega. Uspela sem še vprašati, s čim se tale možakar kaj ukvarja, ima kakšen hobi ...? Dobila sem kratek in jedrnat odgovor - košarka. OK, sprejela sem izziv. Porajale so se mi različne ideje.

Najprej sem se lotila izdelave parketa in polaganje klasične 'ribje kosti' je bilo prav zabavno. Za košarkaško tablo sem plastificirala paus papir, tako da sem dobila čvrsto mlečno plastiko. Največ preglavic mi je povzročala mreža koša, saj nisem imela nič pametnega pri roki. Na koncu sem jo izrezala kar iz papirja.

Košarkaška žoga ima črte embossirane s črnim prahom, mini razcepka pa je ventilček. Ko žogo vržemo na koš, razkrije ... tadam ...

Je pa to spet easel-card, ki se takole odpre:

Na koncu seveda upam, da bo slavljencu všeč.