torek, 29. september 2009

Barve ...

... pisane, monotone, vesele, turobne, živahne, žalostne, tople, hladne, svetle, temne, ... kakršnekoli že, tu so. Zame sicer popolnoma neznačilne, še posebno po poletni modrini, a vseeno mi je tale rahlo nenavadna kombinacija všeč.

Pa čisto sem navdušena nad mojimi svedri, tako da moram nujno še take kose delat, samo da lahko vrtam in vrtam in vrtam ... :-)

nedelja, 27. september 2009

Etching

Pretekli teden sem končno uspela sprobati tehniko etching (jedkanje) na polimerno glino. Prava mojstrica etchinga je Louise Fisher Cozzi, ki dela etching v transparentni poli, barva pa z oljnimi barvami in na koncu za detajle uporabi še oljne barvice.
Moj prvi poskus je bil malo drugačen in sicer z obarvano transparentno poli glino in barvano z belo oljno barvo - pri svetlo modri je premajhen kontrast, lila pa je že boljša:

Potem pa sem probala etching še na črno in rdečo poli glino, prav tako barvano z belo ojlno barvo:

Tehnika mi je nadvse všeč in jo bom v prihodnje še stestirala. Zagotovo se lotim etchinga transparentne poli gline.

četrtek, 24. september 2009

Orodje in še kaj

Ravno v prejšnji objavi sem omenila, da se mi je oblika obeska rahlo sfižila, ko sem delala luknje za buna vrvico v surovi poli. Seveda se luknje lahko dela tudi po peki. Nekatere poli mojstrice to same dobro obvladajo, ali pa imajo pri roki kakega handyman-a. OK, baterijski vrtalnik imamo, a jaz sem ga uporabljala samo za navijanje žice. Za vrtanje v poli pa se mi zdi, da sem enostavno preveč nerodna in se raje niti ne lotim, da ne naredim še kakšne luknje v mizo ali v prste. Handyman pa je bolj poredko doma in pošteno povedano ga s kakšnim takim vrtanjem niti ne bi morila. Končno je to moj hobi, a ne :-)
Zato sem raje kupila nekaj svedrov in se po neuspešnem iskanju primernega ročaja (trgovec v Merkurju me je čist zabodeno gledal, kaj za vraga iščem), lotila izdelave še tega. Osnova ročaja je narejena iz poli-kaka in oblečena v eno prastaro klobaso, kar je dokaz, da čez dobra 3 leta vse prav pride. Lahko bi seveda naredila tudi lesene ročaje, a tega pač ne znam.


Novo pridobitev sem seveda takoj uporabila in preizkušeno deluje. Pečenemu in ohlajenemu poli obesku sem torej ročno naredila luknje:

Sledilo je še lakiranje in priprava buna vrvice in o-ringov. Ker je obesek malo večji, sem se odločila, da dodam dva o-ringa. Tele obročke sem gledala že na tujih blogih in potem v knjigi Donne Kato končno prebrala, kaj je to za ena reč. Hja, cela znanost, vam rečem :-)


Potem še zlepimo:


in končni izdelek je tu:


Sploh ne vem kako in zakaj se je transfer na robovih začel vihati in povrhu vsega je še popokal. Pojma nimam, ampak tak mi je še bolj všeč. In kar drži kot pribito - je unikat, takega nisem sposobna naredit še enkrat :-)

četrtek, 17. september 2009

Vedno ne rata

Transferji še kar čakajo na končno obdelavo, saj sem tele dneve podlegla deževnemu vremenu in se mi kar nič ne da ustvarjat. Sem pa pred časom tudi jaz kupila knjigo Donne Kato The art of polymer clay - Creative surface effect in se lotila tehnike z alkoholnimi inki. Zdela se mi je 'najlažja', pa tudi vse potrebne rekvizite sem imela doma. Pa se je izkazalo, da le ni tako enostavna, saj so se inki kar nekam čudno razlivali - kar mi je bilo ob nanosu še všeč, je bilo čez sekundo ali dve že bljak. Potem sem se namatrala s tanjšanjem transparentnega fimo-polija, saj je bilo takrat avgusta še precej vroče ... Na koncu sem le spackala skupaj par kosov, a končno obdelavo je preživel le tale:

Pa še tu me je skoraj spodneslo brušenje, a sem se na srečo še pravi čas ustavila. Pri ostalih dveh pa sem enostavno pretiravala in odbrusila zaščitni sloj transparentnega polija. Tudi sama oblika ni najboljša. Iz poli-kaka sem sicer uspela naredit zelo solidno obliko in upoštevala Donin nasvet v knjigi, a se mi je potem z oblačenjem in delanjem lukenj v surovi poli vse rahlo sfižilo. Nič, bo treba še vadit.
V domačih ustvarjalnih vodah sem zasledila, da sta tole tehniko precej bolj uspešno že preizkušali Maja in Sonja, ki je za podlago izbrala bel poli.

ponedeljek, 14. september 2009

Kato polyclay

Transfer je sicer čisto običajen, narejen na bel fimo-poli, obrezan ... sem pa za osnovno podlago in okvir slike uporabila kato polyclay, ki se je odlično izkazal. Res je kato polyclay precej trd in roke pošteno bolijo preden ga zmehčamo. A se vse obrestuje, saj ni nobenih problemov s prstnimi odtisi. Tudi okvirček sem izrezala kar po meri z olfo in ko sem ga dvignila s podlage, se ni prav nič deformiral kot bi se zagotovo fimo soft. Transfer slikco sem torej položila na osnovo, potem dodala okvirček in samo še obrezala. Malo me je skrbelo, kako bo s pečenjem, saj se fimo-poli peče pri 110 st., kato-poli pa pri 150 st. Malo sem cincala, potem pa gumb na pečici obrnila na 140 in je vse peživelo. Potem sem še malo pobrusila samo robove, ker nisem čisto simetrično odrezala, polakirala in zalepila buna vrvico.
Rezultat je čisto soliden in nekaj slikic že čaka na poli transfer.

petek, 11. september 2009

Vijolično

Nisem ravno nek ljubitelj vijolične, a tele obročke je bilo treba porabiti. Torej gre le za variacijo na isto temo. Skratka že videno, a meni je tale tehnika čisto všeč. Pa mislim, da bo ogrlica lepo popestrila kakšen črn kos jesensko/zimske garderobe.

ponedeljek, 07. september 2009

Pokaži mi zadnjo plat

Ni ravno olikano kazati hrbta, še manj pa zadnjo plat, a nekatere ste želele ravno to. OK, zakaj pa ne. Navsezadnje se poli ritke le redkokdaj pokaže, vse poli ustvarjalke pa nas nemalokrat razjeda in gloda misel 'le kako je tale reč zadaj narejena'. Priznam, mene tudi. Znajdem se pač po svoje. Takole zgleda poli ritka obeska iz prejšnje objave:

Obesek je rahlo upognjen, tako da se tulec za buna vrvico lepo 'skrije' v krivulji:
Takole pa zgleda poli ponvica:
Tole sta primerka, ko sem za buna vrvico naredila 'tulec' in ga spekla posebej. Pečenega sem obrezala, tako da se prilega krivini obeska. Zalepila sem s tekočim polijem in seveda še enkrat pekla.
Pri ploščatih obeskih pa odrežem tanek kos polija (krog, pravokotnik), ga položim na zadnjo stran in tam, kjer potem teče vrvica, podložim z zobotrebcem. Pazim, da so tale vodila za vrvice čimmanj opazna.
Take so moje rešitve. Morda ima katera kakšno bolj pametno in uporabno rešitev ... bom zelo vesela namiga.

torek, 01. september 2009

Vsi odtenki zelene

Ko me je Maja v spodnjem komentarju prosila za barvni recept, sem začela razmišljati o zeleni. Zanimivo, da zelena ni samo barva kot barva, ki sicer zajema širok spekter od travnato zelene, jabolčno zelene, pastelno zelene, temno zelene, svetlo zelene, olivno zelene, vojaško zelene, strupeno zelene ... ampak opisuje tudi dobro znana občutja npr. zelen od zavisti ... ali pa osebe npr. tale je pa še čist zelen ... Hecno, kaj vse pripisujemo zeleni.

Recept za olivno zeleno:
uporabila sem Fimo polimerno glino in sicer v razmerju 1:1 zmešamo barvi št. 33 (modra) in št. 16 (rumena). Dobimo temno olivno zeleno barvo:
Temno olivno zeleni sem potem dodajala malo po malo št. 43 (kožna barva), ki je v svoji osnovi rahlo transparentna in da tak kamnito steklast efekt, ki je še najbolj viden na svaljkastem obesku v spodnji objavi.

Tale obesek pa je nastal prejšnji teden, ko sem čakala kovinske obročke in imela ravno vse razstavljeno po mizi: