petek, 29. januar 2010

Ena za 50

'Oj, Renata, a imaš kakšno voščilnico za 50. rojstni dan?'
'Ne, nimam. Ma, če rabiš, ti lahko nardim.' ...
Tako nekako običajno gre ta zgodba, a ne. In je nastala tale preprosta voščilnica za gospo, ki ima menda rada rumeno barvo in rože. Upam, da bo slavljenki všeč. Je pa moja prva t.i. easel-card.



četrtek, 28. januar 2010

Recepti

Moja mami ima en tak star, res star zvezek, ki je poln slastnih receptov. To so recepti njene mame, tete, babice ... Če samo omenim, da je moja babica hodila v gospodinjsko šolo in da so imeli pred vojno gostilno, potem si lahko mislite, da se pravih starih in preizkušenih receptov ne manjka. In da recepti ne bi šli v pozabo, pa da se s sestro slučajno ne bi skregali za dediščino (hja, nikoli se ne ve, a ne :-)), se je mami odločila, da bo zbrane recepte prepisala. Zato sem za svoj izvod receptov uporabila en rokovnik, ki je kar nekaj časa čakal na pravi trenutek. Žice sem razklenila, oblekla platnici, ponovno naredila luknje z BIA (original luknje so bile kvadratne, a na enakih razmakih) in sestavila skupaj.
Zdaj pa moram tole dostavit v NM, da se mami še to zimo loti dela :-) Naj še omenim, da ima mami krasno pisavo stare šole. Saj veste, včasih so se v šoli učili še lepopisje. In če prav pomislim, tudi danes ne bi škodilo ...

sobota, 23. januar 2010

Pospravljam 2. del

OK, sem priznala, da nič rada ne pospravljam, a ne. Ampak malo reda med ustvarjalno 'navlako' ne more škoditi. Pa moram priznat še nekaj - ko se pravim delat red med ustvarjalnim materialom, me je kar malo strah. Zakaj? Ker imam neke sorte fotografski spomin in točno vem, v kater škatli je kakšna reč spravljena in se bojim, da je po pospravljanjuje in prestavljanju enostavno ne bi več našla. Tako sem se zaenkrat lotila pospravljanja samo rekvizitov za hroščka, ki so itak bili vsi v eni škatli. V temle organizatorju so žepki za embossing plošče:

Zanimivo, kako različna barva ozadja spremeni celoten izgled izdelka. Pa še nekaj priznam, da za tele domače organizatorje uporabim papir, ki mi je najmanj všeč in ga ni škoda za delovno prekladanje :-)


petek, 22. januar 2010

7

Vladka in Barbara sta mi naložili težko nalogo - povedati 7 resnic o sebi. Uf, pa ravno jaz, ki tako ne maram o sebi govort. OK, naj bo, se vdam. Še posebej zato, ker sem cel teden, odkar se tale verižna zadeva širi po domačih ustvarjalnih blogih kot kak voajer brala resnice o drugih in je preprosto fer, da še sama napišem svojih 7. Pa začnimo:
  1. Ne maram nakupovanja špeže, fasunge ... kakorkoli se pač že reče. Najprej zlagam v voziček, potem vse ven na tekoči trak pri blagani, blagajničarka običajno kot nora hiti bi-bipat artikle in jih lifra naprej, jaz ko ena mona hitim zlagat v vrečke (reciklirane!), potem doma spet vse prekladam in zlagam na svoje mesto. Torej vsako reč primem v roke najmanj 4x, preden jo dejansko uporabim. Povrh vsega se še kakšna perla pred mano prav na počasi obira, za mano pa kakšna furija kot jaz ... to je stres!
  2. V dvigalu se počutim rahlo neprijetno. Na raznih obljudenih krajih še gre, ker mislim in upam, da bi kdo že opazil, če bi se presneta reč ustavila. V kakšni stolpnici pa bi šla brez pomislekov v 16. nadstropje peš.
  3. Pospravljanje mi je čedalje bolj odveč. Ugotavljam namreč, da kvaliteta življenja ni nič boljša, če imamo vse u nulo spedenano, ali pa vzdržujem higienski minimum. Tudi dopusta več ne porabim zato, da pomivam okna in perem zavese. Če sem že doma, raje kaj ustvarjam, pogledam dober film ali berem ... preprosto uživam.
  4. Sem bolj samotarske sorte. Nisem tip 'grem na obisk'. Očitno imam že v službi dovolj opraviti z ljudmi in ne čutim nobene pretirane želje po kafetkanju in obiskih. Vsake kvatre mi seveda paše babji čvek, a to se zgodi parkrat na leto.
  5. Blazno rada jem, sladkarije so moja šibka točka. Ne maram pa kokosa in marcipana. Pa s kakšnim ričetom se mi tudi ne boste prikupili. Kot otrok sem bila menda deležna ene in edine kazni, ki se je spomnim še danes - ker nisem jedla ričeta, sem za kazen klečala v kuhinjskem kotu (goljufala itak, ko nikogar ni bilo v bližini). Nauk kazni: ričeta še danes ne jem.
  6. Ker tako rada jem in sem športni antitalent (razen badmintona in speedmintona), sem pri 40+ ugotovila, da se nabirajo blazinice tam, kjer niso najbolj zaželene. Tudi skupinska vadba ni zame - ko sem še nekaj poskušala z aerobiko, je bila vaja že mimo, preden sem pogruntala nožno koreografijo. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se lotim domače vadbe - malo raztezanja, kvihtanja, trebušnjakov ... daje solidne rezultate. Najboljša investicija v opremo stanovanja je bil nakup ripstola. Priporočam! ... ne samo za obešanje srajc ...
  7. Po poroki sem obdržala svoj dekliški priimek. Nič spreminjala, nič dodajala. In to iz preprostega razloga, ker mi je moj priimek čisto všeč in z njim dobro shajam. Ne vem, zakaj ženske spreminjajo priimke. Iskanje sošolk po googlu je čista mora.

Na, pa jih je že 7 in ravno sem se ogrela. In sploh ni bilo tako težko. Tole breme naj bi naložila naprej sedmim blogerkam, pa se mi zdi, da ste že itak vse bile pofočkane.

četrtek, 14. januar 2010

Pospravljam

Na domačih in tujih blogih je kar nekaj idej, kako praktično pospraviti pripomočke za cuttlebug oz. hroščka. Do sedaj sem imela vse naloženo v eni škatli, nekatere šablone v škatlah od CD-jev ... skratka, nobenega reda. Sedaj pa sem se končno lotila pospravljanja, saj imam v BIA idealnega pomočnika. Tako je nastal tale organizator za šablone oz. nestije. Ker nisem imela magnetnih listov, sem uporabila kar samolepilne magnetne trakove:


Narediti pa moram še en organizator za embossing plošče. No, saj ne, da imam toliko šablon in embossing plošč, da jih ne bi mogla pospravit v en organizator, samo včasih je fino misliti malo vnaprej in dodati kak prazen list ali žepek ...

nedelja, 10. januar 2010

Vadim

Včeraj popoldne je šla Alja na obisk k sošolki Katarini in takoj sem izkoristila idealno priložnost, da podtaknem drobno pozornost iz moje delavnice :-) Pri Damjani sem pobrala super idejo, kako privlačno zapakirati post it listke. Ravno prav preprosta zadeva, da treniram uporabo BIA mašince. Res fajn ideja in takile izdelki bodo zagotovo še nastali.

Katarina tudi zelo rada bere in naredila sem še preprosto knjižno kazalo:

Pa še enega za njeno mamo, da se ne bosta punci kregali :-)

nedelja, 03. januar 2010

Novo leto, nov začetek

Čeprav smo že kar konkretno zakorakali v leto 2010, upam, da je še vedno čas za dobre želje. Drage virtualne in resnične prijateljice ustvarjalke, pa vse tiste, ki spremljate moj blog in si celo vzamete dragoceni čas in pustite svoj komentar, ki velikokrat prav boža moj ustvarjalni ego in mi polni baterije ... skratka, vsem vam želim vse dobro v letu 2010 in polno iskrivih ustvarjalnih idej!
Tudi sama sem si za letošnje leto marsikaj zaželela in si obljubila. Seveda se o željah ne govori na glas, saj se lahko zgodi, da se ne uresničijo. Pa o zaobljubah tudi raje ne bi naglas, da me ne bo kdo vlekel za rokav ... :-) Kakorkoli, leto bo tako kot si ga bomo naredili!
Sem pa bila v preteklem letu menda res pridna, ker mi je dedek Mraz prinesel dolgo željeno ustvarjalno igračko, v domačih ustvarjalnih logih imenovano tudi rozika :-)
Žal nisem imela veliko časa, da bi sprobala vse možne variante. A za izdelavo ene knjigice oz. beležnice za našo pozabljivo šolarko se je le našel čas:

Prve dni tega leta pa mi je polepšala še Maja, čudovita punca in enkratna ustvarjalka, ki mi je podelila tole nagrado. Hvala!

Nagrado naj bi podelila naprej 12 ustvarjalkam. V pretekih objavah sem že širila nagradice naprej in vedno sem bila v dilemi, da komu ne delam krivice. Zato tole nagrado podeljujem vsem vam, ki pridno obiskujete moj blog.